Je dolgotrajna oskrba nova veja socialne varnosti?
Kako zagotovili dostop do primerne dolgotrajne oskrbe in komu?
Kdo naj prevzame odgovornost za izvajanje storitev dolgotrajne oskrbe?
Kako v okviru sistema dolgotrajne oskrbe zagotoviti večjo podporo neformalnim oskrbovalcem?
Je dolgotrajna oskrba nova veja socialne varnosti?
Dilema v zvezi z dolgotrajno oskrbo, ki je prisotna v določenih krogih tudi pri nas, je ali je to res neko samostojno področje oziroma ali to ni sestavni del sistema javnega zdravstvenega ali socialno-varstvenega sistema. Res so v vrsti držav ta področji (ali še kakšno drugo) finančno in upravno združeni, vendar imata kljub temu povsem različne naloge in cilje ter zato tudi različno organizacijo, zakonske podlage in način financiranja. Nekateri namreč nagibajo k stališčem, da je dolgotrajna oskrba le neka drugačna oblika zdravstvenega varstva, s čimer se iz povsem strokovnih vidikov ni mogoče strinjati. Področje zdravstvenega varstva ima namreč za cilj krepitev, ohranitev in povrnitev zdravja vsega prebivalstva, medtem ko naj bi dolgotrajna oskrba zagotavljala pomoč ljudem, ki so od te odvisni in potrebni pri opravljanju temeljnih dnevih aktivnosti. Pri slednji torej ne gre za krepitev, ohranitev ali povrnitev zdravja in zato ne predstavlja dela nalog sistema zdravstvenega varstva in to ne glede na dejstvo, da določene aktivnosti in naloge opravljajo isti zdravstveni delavci oziroma izvajalci.
Kako zagotovili dostop do primerne dolgotrajne oskrbe in komu?
Dostop do storitev dolgotrajne oskrbe je treba zagotoviti vsem, ki te storitve potrebujejo. Področje dolgotrajne oskrbe mora biti samostojna in zakonsko opredeljena dejavnost, ki bo zagotavljala enovit in integriran sistem med zdravstvenimi in socialnimi sistemom v okviru storitev dolgotrajne oskrbe.
Integrirana oskrba mora biti usklajena na eni strani med raznimi službami in izvajalci, ki izvajajo dolgotrajno oskrbo, na drugi pa tudi z uporabnikom, morebitnimi neformalnimi izvajalci oskrbe oziroma njegovimi svojci, če gre za oskrbo na domu. Integrirana oskrba umešča uporabnika s svojimi potrebami in zmožnostmi v središče obravnave, spodbuja partnerski odnos med uporabnikom, izvajalci in družino, omogoča kontinuiteto oskrbe, večjo kakovost storitev, preglednost in jasnost kompetenc, nadzor in tudi ekonomsko učinkovitost. Le s tako oskrbo lahko dosegamo večje zadovoljstvo uporabnika in v določenih primerih tudi zmanjšanje stroškov posamezniku ali nosilcu socialnega zavarovanja, ki naj bi jih kril.
Kdo naj prevzame odgovornost za izvajanje storitev dolgotrajne oskrbe?
Odgovornost za izvajanje dolgotrajne oskrbe morajo prevzeti občine oz. lokalna okolja. Na ta način je mogoče zagotoviti, da bodo dejansko prepoznane potrebe okolja in bo organiziranost optimalno prilagojena okolju (demografska slika, razvitost različnih oblik pomoči, obstoječa infrastruktura,…)
Kako v okviru sistema dolgotrajne oskrbe zagotoviti večjo podporo neformalnim oskrbovalcem?
V dejavnost dolgotrajne oskrbe se pogosto vključujejo neformalni oskrbovalci. Ti so najpogosteje družinski člani, ki ob skrbi za bližnjega izgorevajo, obolevajo in se srečujejo s številnimi težavami (izstop iz trga dela, finančne stiske, nepoučenost o načinu oskrbe, …). Pomembno je, da neformalne oskrbovalce opremimo z ustreznim znanjem in veščinami, da se lahko spopadajo z vsemi težavami in problemi, ki jih oskrba njihovega bližnjega prinaša. Neformalnim oskrbovalcem je treba zagotoviti socialno varnost, če izstopijo iz trga dela, omogočiti možnost počitka, zagotoviti več fleksibilnosti na ravni delodajalcev (začasna vključitev uporabnika storitev v formalno oskrbo).
Odgovarjala je Janja Drole, Skupnost socialnih zavodov Slovenije.